Stran:Koseski Razne dela 2.djvu/147

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


Don Manvel.
(mu živo v besedo seže.)

To pšica je ljubezni iskrene,
Ki vihroma do jedra duše pride,
Ko se nakrat s priličnim slično snide,
Volitva tu in bramba prazne ste,
Kar sklene Bog, tem človek ne odide.
— Govoru tim, razumu takim slava!
Moj lastni stan povest mi ta zvedrí,
Kar mene le nejasno nadušava,
Popiše brat s plamečim barvami.

Izabela.

Posebne pota, vidim, samosvoje
Peljati htje narav otroke moje.
Raz gore tok privihra silovit,
Si skoplje rov, izvoli lastni tir,
Ne menši se za varno merjen žleb,
Ki ga modrost previdno mu napravi.
Z uspeham kdo naklombi vprek se stavi? —
Tedaj se vdam krepkejši roki vsa,
Ki suče klonč te hiše skrivnoma.
Ju vodi v prid ta slavno krepka roka,
Kér kot rodú sta misli tud visoka.


Izabela. Don Manvel. Don Cezar. Diego

se pri vratih pokaže.
Izabela.

Poslanec moj se verne, glejta, glejta!
Le bližej sem, pravedni sluga moj!
Kje hčerka je? Vse vesta! Tu skrivnosti
Ni treba več — Govori! Kje je nek?
Ne skrivaj je! Mi smo pripravljeni,
Deležni biti radosti nar višje.

(hoče z njim proti vratam.)

Kaj je? Ti se mudiš? Ti vmolkneš clo?
To ni pogled, ki dobro naznanuje.
Govori, daj! Me prime strah. Govori!
Kje Beatrica je?

Don Manvel.

(osupnjen za-se)

Kak! Beatrica?