Vladarsko žeslo, krona bleskajoča,
Ostrog priprava vitežkih, ležali,
In meča svit z demantnim obesilam.
Klečalo vse pobožnosti je tihe,
Po cerkvi se visociga iz kora
Razlega orgel veličestni glas,
In petje z njim stoustmeno doní. —
To še doní; — zdaj katafalk se strese,
Ter s podam in podlago, kjer je ležal,
Polagoma pogrezne se v globino;
Mertvaški pert, široko krog razprostren,
Zakriva nem pokopa tamno žrelo.
Na zemlji tak posvetni kras ostane,
Popotniku ne sledši v skrivni kraj. —
Slobodna pak na kviško duša splava
Na serafinskih petja perutnicah,
Iskaje raj nebeške milosti.
To, mati, tak na tanjko popisujem,
Budivši s tem spomín preteklih dni,
De razpoznaš, alj so ob uri taki
Posvetne želje v serce priti mogle.
In dobo to slovesno in resnobno
Izvolil je, ki vlada vsim stvarém,
Presuniti s pušico me ljubezni,
Kak prišlo je, to sam zastonj se prašam.
- Izabela.
Daj čuti vse! Doverši pripovedbo!
- Don Cezar.
Od kod je bila, kako k meni došla,
Mi znano ni, po temu me ne pitaj —
Ko se ozrem, jo sebe tik zagledam,
In silnoma, s krepostjo čudno strese
Mi žile vse ta bliža v sercu mojim.
Ne rahli smeh prijazniga očesa,
Milota ne, ki lica ji vedrí,
Ne kras, ne blesk božanskiga telesa, —
Nje skrivni duh me zgrabi vsih straní,
Enako kot okrožje čaroplesa
Popotniku korak odervení.
Nesredstveno, brez miga, brez besede,
Se sklenete za večno duše naj,
Ko z diham môm se njena sapa zmede,
Je tujka vsa mi znana bila zdaj,
In dvomba mi je jasno razvedrena,
Al ta, al pa na zemlji ti nobena.
