Stran:Koseski Razne dela 2.djvu/148

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


Diego (jo vstavi.)

Stoj!

Izabela.

Daj, povej! Poginula bom groze.

Diego.

Je z mano ni. Je sabo ne pripeljem.

Izabela.

Zakaj pa ne? Za Boga, razodeni!

Don Cezar.

Kje sestra je? Govori, sin nesreče!

Diego.

Uropana! Korzari so jo vnesli,
O, de bi bil pred uro to poginul!

Don Manvel.

Pogum, o majka!

Don Cezar.

Utolaži se!
Se vmiri in do konca ga poslušaj!

Diego.

Po tvôm ukazu naglo v samostan
Na mnogokrat prehojen pot podam se,
Vesele me perutnic lahkih nese.

Don Cezar.

Naprej, naprej! Kaj bilo je?

Don Manvel.

Govori!

Diego.

Stopivši v znane veže samostana,
V katerih bil sim tolikrat poprej,
In nagloma prašaje po divici,
Razmotrim straha znamenje po licih,
Prestrašen sam dogodbo zvem otožno.

(Bleda in treptajoča Izabela, opirana po Don Manveln, medlí na

bližni stol.)
Don Cezar.

Si rekel, de zamorci so jo vzeli?
Kdo priča to? Kdo vidil je zamorce?