Stran je bila lektorirana
- Diego (jo vstavi.)
Stoj!
- Izabela.
Daj, povej! Poginula bom groze.
- Diego.
Je z mano ni. Je sabo ne pripeljem.
- Izabela.
Zakaj pa ne? Za Boga, razodeni!
- Don Cezar.
Kje sestra je? Govori, sin nesreče!
- Diego.
Uropana! Korzari so jo vnesli,
O, de bi bil pred uro to poginul!
- Don Manvel.
Pogum, o majka!
- Don Cezar.
Utolaži se!
Se vmiri in do konca ga poslušaj!
- Diego.
Po tvôm ukazu naglo v samostan
Na mnogokrat prehojen pot podam se,
Vesele me perutnic lahkih nese.
- Don Cezar.
Naprej, naprej! Kaj bilo je?
- Don Manvel.
Govori!
- Diego.
Stopivši v znane veže samostana,
V katerih bil sim tolikrat poprej,
In nagloma prašaje po divici,
Razmotrim straha znamenje po licih,
Prestrašen sam dogodbo zvem otožno.
(Bleda in treptajoča Izabela, opirana po Don Manveln, medlí na
- bližni stol.)
- Don Cezar.
Si rekel, de zamorci so jo vzeli?
Kdo priča to? Kdo vidil je zamorce?
