Stran:Koseski Razne dela 2.djvu/143

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


Posledno sidro upanja in nade,
Postaviti na vadle zlobe take?
Po bratovsko sta morala se vesti,
Prej ko med vaj sim djati smela jo,
Mirú zastavo, milo sestro vajno.
Sedaj je čas, in vidila jo bosta.
Služabnika sim starega poslala,
Ga pričakujem sledni čas nazaj,
Iz tihiga ki jo zavetja vzemši,
Pripelje jo na persi materne,
V objetje serčno bratovske ljubezni.

Don Manvel.

In glej, o majka! ti ne boš le te
Pritisnula na serce svoje danas.
Skoz vrata vse veselje v hišo dojde,
Zapuščeno poslopje napolnuje,
De sedež bo neskončne radosti.
Sedaj začuj i skrivno moje, mati!
Ti sestro meni daš, in jaz nasprot
Ti drugo hčer prijazno mislim dati.
Da, mati! blagoslovi sina svôga!
Izvolilo je serce to, sim našel
Ki žena mi v življenju biti ima.
Prej ko se nagne sonce dnes, postavim
Zaročnico Don Manvela pred tebe.

Izabela.

Jo živo bom, preserčno jo objela,
Ki mojimu pervencu sreča je,
Po cvetlicah jo vižaj pot vesela,
Dovodi ji življenja slasti vse,
Blagosti pak nej vsih se sin raduje,
Ki materni nar lepši venc mi snuje!

Don Cezar.

Ne daj, o mati, vsiga blagoslova,
Ne davaj ga pervencu svojimu!
Ak blagodar ljubezni gre, dovodim
Tud jez ti hčer, ki take matere
In moje vse ljubezni vredna je.
Prej ko se dnes to sonce nagne, svojo
Suprugo ti Don Cezar tud izroči.

Don Manvel.

Ljubezen silna! svitla boginja!
Pravično duš se krona imenuješ!
Vladarstvo tvoje vsaka stvar spozná,