Stran:Koseski Razne dela 2.djvu/142

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


Deržaje v nohtih serno treptajočo,
Jo dene rah ti deklici v naročje.
In pitoma in mirno lev in orel
Se vležeta otroku skupno k nogam.
Tih sanj pomembo mnih mi nek razloži,
Pobožni mož, posvetnih ki v nadlogah
Je sercu bil tolažba in sovét.
„Rodila boš, je rekel, krasno hčer,
Ki tvojih bo sinov sovražna serca
Zedinila v žareči plam ljubezni".
— Besede te v spominu sim hranila,
Ko bolj in bolj je vražtvo vajno raslo,
Bogú resnic verjevši, ne malikam,
Otela sim obljubnico nebeško,
Hčer blagora, poroštvo upa môga,
Pomoglej ki mi sprave biti ima.

Don Manvel.
(brata objemši.)

Med nama je brez nje gotova sprava,
Uterdila bo vez ljubezni le.

Izabela.

Od sebe tak, na tihi kraj, skrivnostno
V ohrambo in poduk pobožnih nun
Sim dala jo — zaterla želje tud,
Goreče želje, viditi ljubljenko;
Ker ojstriga očeta sim se bala,
Ki od skerb in muk napadenja,
In suma zmir dvomečiga terpinčen,
Na vse strani obdal me je s prežuni.

Don Cezar.

Očeta pak tri mesce grob že krije,
Kaj je sedaj ti vzrok bilo, majka,
De nisi skrite svetu naznanivši
Razveselila serca sinov svojih?

Izabela.

Kaj druziga, ko vajni boj nesrečni,
Ki vžgavši se, divjaje nevgasljivo
Nad grobam komaj mertviga očeta,
Ni spravi dal ne upa ne prostora?
Sim smela jo med gole meče vreči?
In sta vidva razumiti zamogla
V nevihti taki tugo materno?
Kak hotla sim poroštvo drago mira,