Protivnika v trenutku vpor strahuješ,
In kar živi se žeslu tvômu vdá.
Si vžugala clo bratu termo glavo,
Ki do sedaj je nepremagan bil.
(objame brata.)
Zdaj sercu tvôm zaúpam in na persi
Te bratovske pritisnem nade poln,
Ne dvomim več, ker ljubiti zamoreš.
- Izabela.
O, blagor! trojni blagor dnevu tim,
Ki nagloma iz tesnih pers mi zmakne
Skelečo skerb. Na stebrih vidim krepkih
Sozidano zaroda svôga hišo,
In pregledujem, duše zadovoljne,
Prihodnih časov neizmerno deljo.
Se včerej sim v obleki vdove žalne,
Ko rajnih senca, sama brez otrok,
Po izbah teh hodila tugovaje,
In dnes bo treh obdajala cvetečih
Otrok me kopa v blesku mladosti.
Oglasi se mi mati, srečna mati,
Vsih srečnih žen, ki kdaj so porodile,
De meni bi primerjati se smela!
— Pa ktere, daj! kraljeve krasne hčere
Precvitajo ob mejah te deržave,
De čula nisim nič od njih? — Nevredno
Si nista mogla sina moja zbrati!
- Don Manvel.
Ne hoti dnes, o majka, zagrinjala
Dvigavati raz tihe sreče moje,
Je blizo čas, ki vse bo razodel.
Naznani nej se sama ti nevesta,
Pa bodi, de dostojna je, si svesta.
- Izabela.
Moj starši sin me terme in lastnosti
Opomni s tem očeta rajniga,
Tud on prerad, le v sebe misli predši,
Je skrival cilj pretehtane namembe
V zapertim clo, nedohodljivim duhu.
Odlog ta kratki rada ti dovolim,
Pa Cezar moj, o njemu kar ne dvomim,
Kraljevo hčer imenoval mi bode.
