Skočivši ja raz konja urno urno
Za njo hitím že dardo namerjaje;
In glej! zavzet ostrašeno zverino
Pred nuno v travi vidim trepetati,
Ki gladi jo z rokama nježnima.
Osupnjen, sterm očí v to čudo vprem,
Deržé v desnici dardo dvignjeno, —
S prosečim gleda me očesam nuna
In tak molčé stojiva si nasprot —
Kak dolgo? tega nisva presodila,
Pozabljena je méra časa bila.
Globoko gled se v dušo mi vsadí,
In zdajci vem, de serce prejšno ni.
— Kaj rekel sim, kaj rekla blagotinka,
Ne prašati, o tem mi ni spominka;
Kér kakor sanj detinske dobe mile
Zavito v mrak se vse mi zdi sedaj,
Na mojih tik so njene persi bile,
Ko prišla je zavednost mi nazaj.
Na enkrat zvon zaklenka samostana,
Molitve je na znanje doba dana,
In naglo kot prikazen mimo šine,
Iz vida mi prekrasna diva zgine.
- Kor. (Kajetan.)
Oznambe te se vstrašim, slavni knez!
Dotaknul si se grešno Božje dive,
Tedaj roké oskrunenja so krive,
Kér rot strašán je samostana vez.
- Don Manvel.
Le ena me je misel zdaj vodila;
Življenju je pomemba dana bila,
Imele so vse želje isti cilj,
In kakor v istok romar se oberne,
Kjer sonce mu obljube se bleší,
Tak se moj up in moje hrepenenje
Obračata po isti svitli zvezdi.
Ni dvignul dan iz morja se, ni zginul,
Ki združil bi ne bil ljubečih dveh.
Spletena serc je tiho zveza bila,
Le vse videč nad nama jasni zrak
Je bil svedot zaupni naju sreče,
Človeških služb potreba bilo ni.
O, zlati čas! o, sladke krasne ure!
Pa sreča ta ob nebu rop ni bila,
Prisega še ni serca vezala,
Ki se mi je za vekomaj udalo.
