Ohrani le v zaperti skrinji se,
Molčanje pak ji je v čuvarja dano.
Ak se prederzne prazna govorljivost
Pokrov odkriti, hipoma pobegne.
Pa zdej, tak blizo cilja, smem in hočem
Pretergati molčanje svoje dolgo.
Kér moja bo o pervim svitu dneva
Prihodniga, sovražnika zavist
Ne bo močí nad mano več imela.
In več ne bom do nje se kradel tako,
Ljubezni slê tovaršu ne tajil,
Veselja ne v bežanju več lovil,
In jutro bo prijaznim dnes enako.
Ne kakor blisk, ki v hipu bitje sklene,
In nagloma se v mraku zatopi,
Ko tihi vir, kot ure tok pešene
Bo tekla rab. mi sreča krasnih dni.
- Kor. (Kajetan.)
Imé ji daj, ki te na tihim sreči,
De slavimo naklombe tvoje slast,
Nevesto ti dostojno počestimo.
Kje našel si, povej nam, ki si skril jo,
V zavetju kakim kraja tajniga?
Na lovu mi preblodhno široko
Na vse straní otoka križne poti;
Pa sreče tvoje nič nam ni izdalo,
Tak de bi nam verjeti skor veljalo,
Začaran mrak, alj coper krije jo.
- Don Manvel.
Ta coper zgine dnes; ker dans ta dan
Na svit bo prišlo, kar je skrito bilo;
Zatorej čujte, kako z mano šlo je.
Pet mescov je, še vladali so oče,
Ter so mladosti tilnike okorne
Deržali krepko v jarmu siloma —
Ničesar nisim razun divje slasti
V orožju in gonitvi še poznal.
— Lovivši šli smo enkrat kraj planine
Že celi dan, ko se je prigodilo,
De sim, sledé košuto belo, samši
Naprej iz družbe vaše se podal.
Zverinče plašno po ovinkih dola
Čez germ in sterm, čez kol in rov beží
Zmir za lučaj pred sabo vidim jo,
Ne mogši jo prijeti ne zadeti,
Poslednič naglo v neki vert mi zgine.
