Do zdaj neznano njemu, ga obide;
On stari čert iz nedra zginuti,
In serce tak olajšano si čuti.
Jez — nisim jeze več prinesel sem,
In komaj vem, zakaj sva se borila.
Visoko nad posvetnim duša moja
Se ziblje na perutah radosti.
Življenja razvedreni so oblaki,
In tamne gube vse so poravnane
V neskončnim blesku, ki me zdaj obdaje.
— Te izbe, te dvorane ogledujem,
In mislim si stermenje radostno
Zavzete in osupnjene neveste,
Ko kneginjo, gospodarico mlajši,
Jo peljal bom čez prag poslopja tega.
Zdaj ljubi le ljubečiga. Udala
Se je junaku tujim brez imena.
Ne sanja se ji, de mesinski knez,
Don Manvel, bil bi, ki sò šaplam zlatim
Ovenčati ji hoče krasno čelo.
Kar milo nam, osrečiti, je sladno,
Obdati z bleskam ljubljeni obraz
Nenehoma se vpira serce gladno;
Lepota scer je sama lišpa plamen,
Pa vendar ji visost pomnoži kras,
Kot zlat obstret ozalša žlahtni kamen.
- Kor. (Kajetan.)
Po molku dolgim slišim te, gospod,
Zdaj pervikrat besedo razvozlati.
Že dolgo ti očés pazljivih sledim,
Skrivnosti si posebno važne svest;
Pa prašati se nikdar nisim tvegal,
Kaj skerbno mi v oblak molčanja skrivaš.
Ni mar ti več veselja lovske gonje,
Ne dirka konj, ne zmag sokolovih.
Ko sonce zajde v milost Božjo, zdajci
Iz družbe se tovaršev svojih zmuzneš,
In izmed nas, ki scer te v sleherno
Nevarnost bojno spremimo in lovsko,
Ne smé s teboj na skrivnim potu nihče.
Zakaj zavidno nam do dneva tega
Ljubezni svoje skrivaš krasni cvet?
Kaj sili te, mogočniga, v to djanje,
Ker sercu tvom nevredni strah neznan je?
- Don Manvel.
- Begljiva je, in krili sreča ima,
