Stran:Koseski Razne dela 2.djvu/122

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


Don Manvel.
Daruj mi čut, skrivnost ostani tvoja!
Don Cezar.
Pa tudi ta ne loči naju dalej,
Posledno gubo, kmalo jo polikam.

(proti koru obernjen.)

Oznanim vam, de boste vedli vsi,
Končan je boj med mano in med bratam!
Kdor iskro bo ugasnjene nesloge,
De bi požar zasmodil, podpihaval,
Žalitelj moj in smertni bo sovražmk,
Čertil ga bom kot pekla gnusne vrata.
Ne upaj mi ne vstreči, ne dopasti,
Ne upaj hvale zadobiti moje,
Ki hudo mi o bratu oznanuje,
S postrežnostjo krivično britki ost
Prenagljene besede dalej nosi.
— Beseda, ki se v jezi le izreče,
Na ustnicah ne žene korenin;
Prestrežena pa v sluh sumljivosti
Neskončno kakor beršlan obrodí,
In serca se poprime tisučerno;
Tak zamotá se med naj verliši
Osveta in sovražtvo neizmerno.

(Še enkrat brata objemši odide z drugim koraen.)

Don Manvel in pervi kor.

Kor. (Kajetan.).

Zavzet, osupnjen, o gospod, te gledam,
Razúmiti te kar ne morem dans.
Ti komaj, in le kratko, odgovarjaš
Na bratove besede ljubeznjive,
Ki bliža se z odpertim sercem tak ti.
Zamišljen, brez deležnosti stojiš,
Ko de bi sanjal, ali de bi truplo
Le pričo bilo, duša dalječ proč.
Ki tak te vidi, bi dolžil te lahko
Prevzetnosti, nečutniga al serca;
Jez pa dolžiti tega te ne mislim,
Ker bistro gledaš kakor srečni človek,
In smeh se ziblje na obličju tvojim.

Don Manvel.
Kaj imam reči, kaj odgovoriti?
Moj brat nej govorí! Življenje novo