Stran:Koseski Razne dela 2.djvu/117

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Pojdi na navigacijo Pojdi na iskanje
Stran je bila lektorirana

De svetu s tem grozivno zreti dade,
Živela kak, in kak umerla sta.

(Odide. Brata ostaneta v prejšni delji stoječa saksebej.)


Obá brata. Obá kora.


Kor. (Kajetan.)

Je le beseda, kar je izrekla,
Pa je v globokimu jedru vestí
Čute ovila, in živo me spekla.
V žlahti je nisim prelival kerví!
Roko to dvignem na kriško še čedno. —
Vidva ko brata sta, — glejta posledno.

Don Cezar.

(ne pogledaje brata.)

Ki starši si, ter začni govoriti!
Sramota ni, ak starjimu prijenjam.

Don Manvel.

(ravno tako.)

Kaj dobriga izreci, po izgledu
Ja sledim voljno brata mlajšiga.

Don Cezar.

Ne de bi se krivičnišiga cenil,
Al de bi mislil, de šibkejši sim —

Don Manvel.

Ki te pozná, te ne dolži plahote,
Šibkejši bi ponosniši govoril.

Don Cezar.
Ne misliš ti o bratu hujši svojim?
Don Manvel.
Ponižbo ti, in hlimbo ja čertím.
Don Cezar.

To serce ne prenese zaničvanja;
Pa ti v nar hujšim serdu boja vredno
O bratu zmir si mislil svojimu.

Don Manvel.

Prepričan sim, ti ne želiš mi smerti.
Je htel nekdó me skrivnoma vmoriti,
Ti pokoril si ojstro izdajavca.