De svetu s tem grozivno zreti dade,
Živela kak, in kak umerla sta.
(Odide. Brata ostaneta v prejšni delji stoječa saksebej.)
Obá brata. Obá kora.
- Kor. (Kajetan.)
Je le beseda, kar je izrekla,
Pa je v globokimu jedru vestí
Čute ovila, in živo me spekla.
V žlahti je nisim prelival kerví!
Roko to dvignem na kriško še čedno. —
Vidva ko brata sta, — glejta posledno.
- Don Cezar.
(ne pogledaje brata.)
Ki starši si, ter začni govoriti!
Sramota ni, ak starjimu prijenjam.
- Don Manvel.
(ravno tako.)
Kaj dobriga izreci, po izgledu
Ja sledim voljno brata mlajšiga.
- Don Cezar.
Ne de bi se krivičnišiga cenil,
Al de bi mislil, de šibkejši sim —
- Don Manvel.
Ki te pozná, te ne dolži plahote,
Šibkejši bi ponosniši govoril.
- Don Cezar.
- Ne misliš ti o bratu hujši svojim?
- Don Manvel.
- Ponižbo ti, in hlimbo ja čertím.
- Don Cezar.
To serce ne prenese zaničvanja;
Pa ti v nar hujšim serdu boja vredno
O bratu zmir si mislil svojimu.
- Don Manvel.
Prepričan sim, ti ne želiš mi smerti.
Je htel nekdó me skrivnoma vmoriti,
Ti pokoril si ojstro izdajavca.
