Stran:Koseski Razne dela 2.djvu/116

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


In zdaj bi hotla, zdaj ko moža sta,
Otročjo prazno svado dalej gnati?

(Ju prime za roke.)

O, sina moja! Daj, sklenita urno,
Nasprotno, vse račune pozabiti,
Ker ista je obéh strani krivica.
Visokoserčna eden drugimu
Darujta dolg nepobotljivo strašni.
Vsih zmag nar lepši prizanesba je!
Verzita serd nezreliga detinstva
Očeta rajniga v pokopališe,
Ljubezni, spravi, slogi zanaprej
Življenje vajno bodi posvečeno!

(Nazaj pomaknivši se jima prostor da, da bi se eden drugimu približala. Brata, oči pobešene, se ne pogledata.)

Kor. (Kajetan.)

Materne čujta besede svarivne!
Kako gotovo razum govorí.
Bodi zadosti te svade protivne,
Ako pa nočeta, — nej dokipí.
Kaj de namenjata se ne pečám,
Vidva ukažita, ja le speljam.

Izabela

(Po nekoljko časa potihnjenja, zaterte tuge.)

Sedaj — ničesar več ne vem. Izpraznjen
Je tul besed, in prošenj moč je trudna.
Ki vaj krotil je krepko, v grobu spava,
Brez nudnih sil med vama mati je.
— Doveršita! je prosto vama. Besu,
Ki vaj divjaje tira, sledita!
Bogov domačih ne spoštujta hrama!
Dvorana ta, ki vaju je rodila
Glediše strašno bratomora bodi.
Pred maternim očmí pogubita
Se z lastnima rokama, ne po tujih.
Očí v očéh tebanski kakor par
Se zgrabita, in ljutoma borivši
Ovita se strupeniga objema!
Življenje za življenje premenjaje
Si súnita nasprotno meče v tlrob.
In smert celó ne vgasni vajne svade,
Žareči plam zedinjene germade
Nej se deli v razcepa strašna dva,