Stran:Koseski Razne dela 2.djvu/115

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana



Oba izgled po starosti sta svoji,
Inaka scer, po ceni vsa enaka.
Poskusita, poglejta se v obraz!
O, abota zavida, ljubosuma!
Izvolil bil bi si ga za prijatla.
Iz tisuč druzih za ediniga,
Na serce živo bil bi ga pritisnul;
In zdaj, ko ti ga je natvora dala,
Namenula že v zibelki dobrotno,
Teptaš nje dar z nogama, lastno kri
Prevzetne samoglavnosti izdaješ;
Nevredniši tovarštvo izvolivši
Sovražniku in tujcu se pridružiš.

Don Manvel.
Poslušaj me!
Don Cezar
Poslušaj mene, mati!
Izabela

Besede ne popravijo te zmote,
Tu moje se in tvoje ne razloči,
Osvete od krivice ne spozná.
Kdo bo iskal izvir žveplene reke,
Ki gnal jo je iz Etne divji žar?
Porod strašan podzemske sile vse je,
Rujava skorja na debelo krije
Tak cvet ko plod razrušenih poljan,
Po grobljah le in sipu noga stopa.
— Poklicem vama samo to v spomin:
Krivica, ktero mož dorasen možu
Nakloni, to razumim, težko se
Pozabši prizanese. Mož povračbo
Imeti hoče, ter mu sklepa, ki ga
Pretehta dobro, doba ue premeni.
Pa vajniga prepiranja začetek
Je puhli plod neumniga detinstva,
Zatreti bi če starost ga imela!
Pomislita! Kaj pervi uzrok bil je?
Ne vesta več, kaj ne? In ko bi vedla,
Smejala bi otročje se togote.
In vonder je otročji pervi kavs,
Ki je, razvivži se v nesrečnim sledu,
Krivice vse rodil do dneva tega;
Vse grešne dela, clo do zdaj storjene
So suma in osvete tužni sini.