Objemajoče jo morja širine
Divjimu nas izdajo korzaru,
Ki derzovito primorju grozí,
Varhi neplačani smo blagodaru,
Ki le zavidenje tujca budí.
Sužni v zavetju lastniga sela,
Braniti nas ne zamore dežela.
Ne tam kjer Cerera zlata veljá,
Ne kjer terte veselo zorijo,
Kjer je železo oserčje gorá,
Tam se vladarji te zemlje rodijo.
- Pervi kor. (Kajetan.)
Krivo razdani so sreče darovi
V rodu minljivimu ljudske kerví,
Tode natora pravico storí.
Mozgja obilno je nam podarila,
Ki si stvarivno ponavlja mladost;
Unim oblast silovita je bila,
Volja ko jeklo, neskončna krepost.
Silne moči in poguma navdani
Speljejo hipno kar serce nakani,
Hrupa napolnijo zemlje širjad;
Zraven stermeče višave pa zije
Tudi pogube globoki prepad.
Blagor mi, blagor! de nizkiga krije
Tiha namemba me moje slabosti!
Ti hudoúrniki strašne kreposti,
Iz neskončniga leda po toči,
Iz naliva skupej deroči,
Kamno privihrajo ljuto tekoči,
Tirajo mesta razbite v gošavi
Divje moči po gromeči planavi;
Nič silovitiga toka ne vstavi;
Tode za kratko le dan jim je čin,
Strašniga bitja njihoviga znaki
V pesku zgubijo se kapljam enaki,
Samo posip jim ostane spomin.
— Tujci posilniki spešijo mimo,
Mi smo podložni, pa krepko stojimo.
(Zadne vrata se odpró, Izabela med sinama pride.)
- Oba kora.
Diko in slavo
Tebi, ki dojdeš
Soncu blešečim enaka!
Glavo ti krasno klečé počastím.
