Stran:Koseski Razne dela 2.djvu/110

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


Tode ko knezi namenjo se biti,
Morajo hlapci se za-nje moriti,
To je po redu, pravico to dá.

Drugi kor. (Behemund.)

Samima skerb,
Zakaj se kervaviga
Serda borita! Meni ni mar.
Mi le ju varjemo sil in viharja;
Nima poštenja, ni verli bojár,
Ki zaničavati da gospodarja.

Celi kor.

Pravo! in varjemo sil in viharja!
Nima poštenja, ni verli bojár,
Ki zaničevati dá gospodarja.

Jeden iz kora. (Berengar.)

Čujte me, kako pri sebi sim sodil,
Ko sim tak simo nečímerno brodil
Med valovjem visoke pšenice,
V blodnje zamišljen domače krivice.

V serdu prepira nam bistril ni
Umen pogovor omandjene glave,
Trápila nas je razpaljena kri.
Niso li naše te krasne dobrave?
Kinčeni z grozdjem ti bresti zeleni,

Niso li našimu soncu rojeni?
Alj bi ne mogli neskerbnih zmir
In zadovoljnih se dni veseliti,
Blaga igraje obilno dobiti?
Kaj se preganjamo v boju serditi,
Tujiga roda sledivši poklic?
On do te zemlje nima pravic.
Prišel na barki je morski beživno
Od zahoda zarečiga;
Mi smo begúna sprejeli gostivno —
Naši prededje, že stara je ta —
Zdaj pa podjarmeni delamo tlako
Kodu tim tujimu, sužnim enako.

Drugi. (Manfred.)

V srečni deželi, zares je, smo mi,
Sobice ob nebu plavaje jo gleda
Milo iz vedno prijazne vedrine;
Mi bi zamogli veselo živeti,
Tode ne dii se sovražtvu zapreti.