- Pervi kor. (Kajetan.)
Lepo je lune
Milo obličje
V rajdi veseli plamečih daníc;
Lepa visost je
Matere blage
V družbi junaštva slovečih sinov.
Ki je na zemlji
Njene podobe, prilike ji ni.
Na visočini
Blaženih let
Sklenejo v njej se lepote darovi,
Z materjo milo in njenim sinovi
Krona se krasno doveršen svet.
Cerkva mi Božja sama ne kaže
Krasniši kipa na tronu višin;
Lepšiga tudi
Rajsko rojena izkust ne obrazi,
Kakor je mati in njeni sin.
- Drugi kor. (Berengar.)
Ona iz svôga naročja vesela
Vidi se dvigati drevo cveteče,
Ki mu se veje neskončno mladé.
Je rodovino novo začela,
Ktera enako bo soncu slovela,
Dajala času begočim imé.
- Roger.
Vlade grozivne,
Volki poginejo,
Tamno pozabljenje
Prostre perute terdonočivne
Pa rodovine blešečih imén.
Tode vladarjev
Glave samotne
Jasno blešé,
In Avrora zlatí jih
Z večnim žarki svitlosti,
Sveta v obnebje kipeče goré.
- Izabela (pristopi sè sinama).
Ozri se na-me, o nebeška mati!
Na serce to polôži roko svojo,
De me ponos prevzetno ne napihne.
Gledaje se v lepoti svojih sinov
Pozabila bi mero radosti
Dnes pervikrat od nju poroda čutim
