Današni dan bo serce zadovoljno,
In hiša ta, predolgo prazna bivši,
Mi druži vse, kar sladko je in drago.
Tedaj korake, starosti težavne,
Oberni urno v znani samostan,
Ki milo mojo dragotino hrani.
Ti bil si, zvesta duša, ki si jo,
S postrežbo tužno tužni pomagaje,
Otel mi tje, za bolji čas jo skrivši.
Vesel mi, srečni, dans nazaj pripelji
Zastavo mojo drago!
(V delji se trombe oglasijo.)
Hiti, biti!
Stopinje nej veselje ti omladi.
Rogov vojaških se razlega glas,
Ki mi dohod oznani sinov mojih.
(Diego odide. Godba zapoje tudi iz nasprotne straní, ter se ta in tam čedalej bolj bliža.)
- Izabela.
Mesina vsa je kviško — čuj! Vihar
Donečih glasov bliža se vervraje —
Sta ona! Serce mat eni o bijoče
Oblast in slast njihove bliže čuti.
Gotovo sta! O, draga moja sina!
(Urno odide.)
- Kor nastopi.
(Razdeljen je v dve polovini, ki ob enim iz nasprotnih straní, pena iz zadniga, draga iz predniga stana prišedši, krog igrališa koračite in le vsaka na svoji strani v red postavite. V pervi polovini so starši, v drugi mlajši vitezi, po barvah in nošnjah različni. Ko sta si kora nasprot, utihne popotnica in voditelja začneta govoriti.)
Opomba. Po navadi obseže vsaka polovina 12 vitezev — imenitniši besedovavci so v pervi: Kajetan, Berengar, Manfred in Tristan, v dragi: Bohemund, Roger in Hipolit, kakor se vidi sledé.
- Pervi kor. (Kajetan.)
Tebe spoštljivo pozdravim,
Krasna dvorana,
Mojih vladarjev
Zibka kneževska,
Stebram ponosno naložen oblok!
Mirno počivaj
V nožnici meč!
Leži zvezana zunaj
