Stran:Koseski Razne dela 2.djvu/107

Na serce tak občno zavalili
Nadlogo mi, ki z materno britkostjo
Pretežena do verha že sim bila.
Neúpan'ga sim se sedaj lotila,
Se vergla med serdita mir klicaje
Z razterganim oserčjem matere, —
Nevtrudene, neostrašena temu
In unimu sim naročavala,
In glejte! s prošnjo serčno sim dosegla.
De sta dovodna, v mestu tem mesinskim
Se viditi, v očetovim pohištvu
Pogovoriti se med sabo mirno,
Kar se po smerti kneza ni zgodilo.

Dnes je ta dan. Poslanca pričakujem,
Ki nju dohod oznániti mi dojde.
Sprejemite vladarja kakor gre,
Spoštljivo, serčno, verlo in dostojno,
Dolžnosti svoje spolnite na tanjko,
Ta drugo pak pustite nam skerbeti.
Poguben tej deželi mojih sinov
Prepir je bil, in samima nezgoda;
Edina pak sta zdaj dovolj mogočna,
Vas proti svetu celim ohraniti,
In vam nasprot — pravice si dobiti.

(Molče, roke Da persih, odidejo starešini. Izabela migne služabniku,
da postoji.)


Izabela — Diego.

Izabela.
Diego!

Diego.
Kaj ukaže kneginja?

Izabela.
Doskušen sluga! serca cvet! Pristopi!
Delil z menoj si žalost in britkost,
Raduj se tudi sreče z mano moje.
Zaupala sim tvojim persam zvestim
Skrivnosti svete, britko sladke svoje.
Je prišel čas, de celimu jih svetu
Na znanje dati, razodeti smem.
Predolgo že, kér je zapovedljivo
Nad mano tuja volja vladala,
Zatirala sim silni mik natore,
Slobodno dnes oglasiti se smé.