Stran:Koseski Razne dela 2.djvu/106

Dokler je oče strahovavno vladal,
je kri krotil togotnikov kipečo
S pravico zmir enake strogosti,
In pod železnim jarmam iste teže
Prigibal je edinši terme glave.
Z orožjem nista bližati se smela,
Pod eno streho ne čez noč ostati.
Oviral tako je z ukazi čvrstim
Sirovi čin divjaškiga nagiba;
Globokimu pa v nedru nepoboljšan
Je pustil čert. — Močan ne meni se,
De slab izvirk previdno bi zamašil,
Ker toku v bran se krepko vpreti zna.

Kar moralo, je prišlo. V smert ko stisnul
Očesi je, in ju njegova roka
Ni več krotila, šine stara jeza,
Očitniga se plamena širjaje,
Na svitlo kot požarja gnjev zatert.

Vam pravim tu, kar gledali ste sami,
Delilo se je mesto, bratobor,
Občinskimu prepiru geslo strašno,
Je sleherno natvore ves razdjal,
Moč treši v meč, boriše grad je bil,
In kri je clo v pohištvu temu tekla.

Ste bali se, de poči vez deržave,
In pokalo je serce meni v persih.
Vi čutili ste stisk občinski samo,
Na menši se za materno britkost,
In pridši tak nemilo ste mi rekli:

„Ti vidiš, de sovražtvo tvojih sinov
Razdjalo je v dva tabora to mesto,
Ki krog in krog sovražnih od sosedov
Omreženo le složno zgub se varje.
Ti mati si! Tedaj preskerbi, de
Umiriš boj kervavi sinov svojih.
Kaj nam je mar, nam nizkim, knezkih pravd?
Al klali mi se bomo, ker se kruto
Prepirata med sabo sina tvoja?
Pomagali brez nju si bomo sami,
Zaupali se drugim gospodarju,
Ki zna in htje utverditi nam blagor!"

Tak rekli ste nemilo brez prevdarka,
Skerbé le zase in za mesto svoje,