Stran:Koseski Razne dela 2.djvu/105

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


Izabela.

Te lastne želje, sila me primora,
O, sive glave mesta tega! zdaj
Stopiti k vam iz tihotajnih izb
Staniša svojiga, in vidu vašim
Razkriti lice žalovavno svoje.
Bi bilo prav, de vdova, ki zgubila
Je moža, čast in svit življenja svôga,
Osobo černo, v mrak zavito, gledu
Posvetnemu v ozidju nemim krije;
Pa nesprosljivo, silovito tira
Na zabljeno svitlobo sončno me
Trenutja tega moč zapovedljiva.

Premenula ni dvakrat luna lic,
Kar nesla sim k pokoju zadnimu
Kneževskiga zaročnika, ki krepko
Vladaje tem ukazoval je mestu,
V junaško vas branivši desno svojo
Sovražniga sosedstva krog in krog.
On mertev je; pa duh njegov zivi
V cveteči dvojci veličestnih sinov,
Deržave vaše slava in ponos.
Vi ste ju vidli rasti med seboj
Kreposti čverste, tode iz korena
Neznaniga pomembonosno rasel
Je bratočert nesrečen medju njima,
Edinost nju detinstva podkopaje,
In je zoríl v resnobi let prestrašno.
Nikdar ju nisim složnih vidila,
Na persih teh dojila sim obá,
Enako serčno za oba skerbela,
In vem de žarno ljubita obá me.
Le samo v tem nagibu sta enaka,
Vse drugo je med njima spor kervavi.