Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/86

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


Popotnik zadnič pride, se vsmili in peljá
V bogato mesto Bagdad berača slepiga.


Oda Bog.

Pričijočo pesem smo zavoljo njene neprecenljive lepote iz rusoslavjanskiga narečja poslovenili. Po naše bi se ji, znabiti, bolj priložilo reklo: "Pesem ali Oda v Boga — ali Oda Bogu — ali Oda v božjo slavo i. t. d." Tode mi mislimo, de deržeči se originalniga napisa tudi ne zaidemo, ker nam je čisto in gladko razumljiv in zraven tega v sebi samim pevsko in modroljubno vrednost ima. Bog je predmêt cele pesmi od perve do zadne besede, zatorej so po vsi pravici imenovati smé: "Oda Bog."

Zložil jo je v rusko-slavjanskim narečji Gabriel Romanovič Deržávin, pevic glasovit, pogumen vojšak, visokovreden uradnik, zadnič justicminister ruskiga cesarstva, v Kazanu 1743. 1. rojen in umerl blizo Novogoroda v svoji grajšini Zvanki 8. dneva Rožencveta 1819. l. Neumerjočo slavo si je z njo pridobil. Urno je prestavljena bila v mnogo evropejskih jezikov, po našimn znanju v latinskiga, poljskiga, in britanskiga. Nar veči čast pa jo je v Azii zadela — čast s ktero se dosihmal gotovo nobena pesem evropejskih jezikov ponositi ne zamore. Kitajski cesar, vladar — kakor se bere — čez blizo tri sto milijonov podložnih, to je ravno tisti cesar, ki kmetijstvo tako visoko častí, de po navadi in postavi vsako leto z lastnima rokama orje, brazde reže in seje, jo je namreč v kitajski jezik prestaviti, na nar lepši kinežko svilo z zlatimi čerkami natisniti in v veden spomin in premišlovanje na steno svoje spavne izbe obesiti dal. Rekli bi tedaj, de bo tudi našiga premislika vredna.

O našimn delu ne bomo veliko govorili. Vsak je gospodar svoje sodbe. De se originalu primerjati ne more, je gotova in mi sami to živo čutimo. Kdor je pa skusil boriti se z junaško krepostjo, z neizmernim bogastvam, z bistrotekočo besedo in silovitim duham ruskiga jezíka, je brez dvombe previžan, de prestavljenje iz njega v naše narečje ni ravno igranje prazdnovavnih lenuhov, in ta bo ali z našim delam poterpljenje imel, ali pa — kar še visi in živejši želimo — predragim našim bravcam z boljšim postregel.

O ti prostranstva neizméren,
V osnovi bitja sam čutljiv,
Vremen tečenja neprezéren,
Brez lica v treh osobah živ;
Edin in vedno duh povsoten,
Nikolj začet, nikir stanóten.
Nikomur ved, izkaz, izlog;
Ki vse so sabo napolnuje,
Objemje, stvari, ohranuje,
Imenovan ki nam je — Bog!