Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/87

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


Premeril ocean globoki,
Soštel bi pesk in zvezd oči
Modrosti bistre um visoki,
Le tebi mére, čisla ni!
Celó duhovam posvečenim,
Iz bleska tvojiga rojenim,
Ni moč prebrati tvojih knjig,
Če v tebe misli derzno vprejo,
O veličanstvu tvojim mrejo.
Ko v večnosti preminjen mig.

Kaósa bitnost pretečeno
Iz brezdna večnosti pozval,
In večnost, od nekdaj rojeno,
Si v sebi samim osnoval.
Po sebi sebe sostavljaje,
Iz sebe lastnih sil sijaje,
Si svit, ki svetu je iztek;
Storivši vse z besedo jedno,
Se prostiraje v djanju vedno,
Si bil, in si, in boš na vek.

Verigo bitij v sebi snuješ,
Jedinši v sebi vse živiš,
Začetek s koncam ti sklepuješ,
Življenje, smert delé, noviš.
Kot iskre vderajo, pospó se,
Iz tebe sonca tak rodé se;
Kot zimske mrazne ure v zrak
Drobtince ivja blesketajo,
Se zibljejo, verté, sijajo
Pod tabo v brezdnih zvezde tak.

Svetil gorečih milijoni
V nezmernosti širin tekó,
Namena tvojiga zakoni
Življenjedarno luč lijó.
Pa té ognjene vse lampade,
Kristalov žarnih té gromade,
Valov kipečih zlat obroč,
Bleskeči jasni ti zrakovi,
Sviteči skupno vsi svetovi,
O tebi so — o dnevu noč.

Kot kaplica spušena v morje
Je pred téboj oblok nebes,
Kaj z mano vred očitno stvorje,
In kaj o tebi, kaj sim jez?