Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/85

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


Ne jez! mu un odreče, jez blagor le delím,
In tega, Bog me vari, nikakor ne storím!
Ne skušaj Boga, brate, besed se spomni teh:
Če desno si namažeš, oslepiš na obéh.

Abdálu nepričakan opór je živ nagòn,
De derviša svarenje zavid je, misli on;
Grozí se mu in psuje togotno ga rekoč:
Kar svit je — kaj se lažeš? — ne mora biti noč.

Ti imaš me za babo, ti meniš de sim trap,
De za resnico vzel bi zvijače prazne hlap;
Poberi se zavidnik! pomagati si znam,
Kar ti mi ne privošiš, si gladko vzamem sam.

To reče in namaže si urno desno plat,
In glej! slepote tmina pogerne ga nakrat.
On plah očí pobesi — podnožje strašen mrak,
Na kviško jih oberne — nebesa čern oblak.

Pomagaj, on zavpije, o derviš, uma kras!
O, vsmili se prijatla, poslušaj tuge glas!
Kar žugal si, je prišlo, zdaj skaži svojo moč,
Odreši me slepote, razjasni strašno noč!

Jez tega ne zamorem, mu un odgovorí,
Tu moja moč omaga, ti v božji roki si;
Prepozno je človeške skerbí — gorjé, gorjé!
Vladar osode spelje na tanjko, kar ti gré.

Imetje tvoje padlo v nečiste roke bo,
Ko sklen na ojstri skali v bodeče tróhe šlo,
Na šibrah bosta klala togota se in čert,
Pohlepu je izraslo, pregrehi bode v žert.

Pušave ropar pride, in tat, in tuj divjak,
Kot orel kljun o plenu razprostre roko vsak,
Zasramovaje tebe nevsmilen ta derhal
Razruši lahke misli, kar skerbno si nabral.

To grabljenja, o brate, je žalosten izid,
Pograbežu slepota, nasledniku neprid,
Obema blagostanja vse žive dni golost,
O nagnenju življenja spomina strup in ost.

Izreče in odide; kar žuga se zgodi,
Obropan un žaluje pri viru mnogo dni;