Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/84

Pa mir le v sercu snuje, in če ga v sercu ni,
Ga tudi čarograda bogastvo ne deli.

To reče in oberne v odid se derviš jak,
Abdála pa spomnivši se škatle misli tak:
Gotovo s to posodo je blaga klas dobíl,
Zatorej v oblačilo je varno jo zavil.

Prijatel čuj, mu reče, razjasni mi še to!
Ti v gradu skrinjco vzel si, začmú ti skrinjca bo?
Sej tebi, zlata duša, igrače treba ni,
Daruj mi jo, priložna se meni v rabo zdi.

Molčé jo un pogleda, ter — mu jo stisne v dlan,
Ko šiba ta se strese veselja skor piján,
Odprè jo urno, vidi rumeno mažo v njoj,
In praša: Kaj pomeni to maslo, brate moj?

Bog velik je, un pravi, mazílo čudno to!
Če nekaj le namažem ti levo z njim okó,
Ti vse zaklade vidiš, ko skriti so po tleh,
Če desno ti namažem, oslepiš na obéh.

Oj brate, maži, mažil Abdala zakričí,
In levo stran obraza tovaršu pomolí;
Ta grah mazila vzame iz male škatlice,
Očesa se dotakne, in glej! storjeno je.

Abdála zdaj razprostre trepavnice očes,
Bogastva razodene pod sabo čudno zmes,
Razločno vse pregleda v naročju globočin
Zaklade davnih časov, neskončno dragotin.

Tu biserje v prededih, tam žlahtno kamenje,
Kot zvezde v jasni noči pod zemljo sveti se;
Srebrá blešeče stene po gorah krog in krog,
Zlatá rumene žile dotikajo se nog.

Abdála vès oterpnjen o vidu tim stermí,
Debelo pod-se vpira osupnjene očí;
Gotovo vse kar vidim, on misli, moje bo,
Če desno še namaže mi čudotvor okó.

Pomaži, daj, pomaži, o angelj iz nebes —
Nepoterpljivo terja — še desno mi očes!
Brez truda meni sreče obilno napeljaš,
Le urno maži, brate, potem — oditi znaš!