Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/83

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


Je prav bedak! Abdala zdaj misli tih o tim,
Gotovo če jo zvyem, jih še deset dobím!
On skerbno nar močnejši kamele zbere koj,
Potem prijazno reče: Zahvalim, brate moj!

In kér si tako dober, prijatel tako čist,
Ti moram razodeti nekoliko v koríst;
Za lasten prid, razumiš, jez malo le skerbím,
V obrest le tvojo, brate, marljivo govorim.

Glej, ta žival je čudna, je termoglavna vsa,
Ko živa strela skače, ko stekel konj divjá;
Ti vsih ne vžugaš, brate, deset — mordè — mordè —
Pa dvajset, rahla duša, vsih dvajset nikdar ne!

In kaj je tebi blago, o zor pobožnosti!
Ti v raju z eno nogo, bi djal, z obema si.
Začmú si glavo treti? Razmotri, brate, to!
Daruj mi še deset jih! za tebe bolje bo.

Čuj, reče un, sej tako sim ravno mislil sam,
In serčno rad, ne dvomi, ti še deset jih dam;
Bog vari, de bi brata žalila se o tim,
Izvoli jih po svoje in hodi v Bogu ž njim'.

Abdálu, kér doseže vse lahko, kar želí,
Vkrotiti glad pohlepa zdaj več mogoče ni,
Tovorov pet še terja, in dvakrat še po dva,
Posledniga doseči se verže v prah na tla:

Oj derviš, mično serce! zdaj samše vbogo to,
Privajeno na družbo gotovo vmerlo bo;
Glej, kako milo pazi! sirote vsmili se,
Pridruži jo sestricam, ne muči, brate, je!

Jo vzemi, reče derviš, de zadovoljen boš,
Zdaj si, ne želi dalej, nar bogatejši mož,
Pa spomni se, de blago v najem le Bog ti da,
Če dobro z njim ne rabiš, ga urno vzeti zna.

Podpiraj opadlive, nadloge klic poštuj,
Kar tebi ni potrebno, potrebnimu daruj!
Obilnosti ošabno prevzeti se nikod,
Ne misli, de bi bila zaslužbe tvoje plod.

Bogastvo lepa njiva pobožni duši je,
Rodí ji v sapi mira nebeške cvetlice;