Okoli na dvor,
Hrepeneče mor,
Se vležejo grozne pošasti.
Od zgorej iz lepih ročic,
Med leva in risa vštric,
Ferkljá rokovičica zdaj
Bolkonu čez kraj.
In k vitez' Deloržu posmehoma se
Kunigunda oberne rekoč:
"Do mene če toliko vneti ste,
Kot zmir se rotite na moč,
Prinêsite, daj, rokovico mf gor!"
In vitez na strašen dvor
Medi divjake hipoma švigne
Brez mud in straha,
In rokovico iz praha
V sredi zverin prederzno dvigne.
Stermenja in groze zavzeto plašno
Vse gleda junaka predrznenje strašno,
In on rah rokovico prinese nazaj.
Pohvale in slave vse vredniga ceni;
S pogledam zaljubljenim zdaj —
Ki priča mu sreče odperti raj —
Nasprot Kunigunda se peni.
V obraz rokovico ji on zaderví:
"Plačila, gospina, kar treba mi ni!"
In dalej se za-njo ne meni.
Vrednost žên.
(Poleg Šilerjeve pesmi: Die Würde der Frauen.)
Žene poštujte! Sadé nam umetno
Cvetlice rajske v živetje posvetno,
Sladke ljubezni napletajo vez:
Pod zagrinjali navade ljubljive
Krasniga čutljeja plamene žive
Skerbno redijo z ročico nebes.
Vedno čez resnice mejo
Vhaja moža divja moč;
Misli v begu se ženejo
Strasti skoz vihamo noč.
