Rokovica.
(Povest iz nemškiga.)
Na mostožu levnaka
Prepír zverinski čaka,
Frančišk vladár;
Krog njega mogočniki trona,
Visoko na stolih balkona
Gospá krasán kolobár.
Ko kralj z desnico migne,
Zatis levnaka se dvigne,
Počasno koráka na plan
León strašán.
V okrogu se
Ozrè,
Zeháje grivo
Potrese sivo,
Ter ude stegne,
Na tla se vlegne.
In kralj na novo posegne;
Zdaj naglo odprè
Se drugi zatis.
Von pridrè
Skakaje smelo,
Serditi ris.
Ko v leva oberne okó,
Zarjôve zlo,
Rep zvije na moč
V ostuden obroč
In prostrè žrelo.
Gre plašnih nog
Leónu v okrog,
Togotno smerčaje;
Potém godernjaje
Na stran se vlegne.
In kralj na novo posegne,
Zdaj treši na dvoje odpert zaslôn
Dva leoparda na enkrat von,
Razkačena v risa obá
Zavihrata ta,
Ris prime jih strašne oblasti.
Zdaj dvigne león kraljev svoj kip —
Vse vtibne na híp.
