Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/77

Silno grabi v daljne kraje,
Nikdar sito serce ni;
Čez podnebja temne graje
Za obrazam sanj puhtí.

Ali prijazno s pogledam mikečim
Kažejo žene svarivši bežečim
Umno nazaj na sedajnosti tir.
Zvesto se šege sramljive deržijo,
V materni hiši pohlevne živijo
Hčere pobožne prirodnosti zmir.

Vražno moža je hotenje;
Z razmetavno silo vrè
Trinog divji skoz življenje
Brez prevdarka semtertje.
Kar napravi, spet razdjava,
Nikdar želj ne spi prepir,
Nikdar, kakor hidre glava
Zmir odpada, rase zmir.

Ali za slavo ponižniši vnete
Žene naberajo migleja cvete,
Pridno redijo jih mile skerbi,
Prostiši v svojim ograjenim djanju,
Ter bogatejši, kot on o spoznanju,
In o neskončnosti pevske močí.

Terd, ošaben, sam si dosti,
Ledostuden duh možá
Živonagnenja sladkosti,
Cen ljubezni ne pozná:
Duš izmembe ne poštuje,
Solze so mu sramna stvar,
Clo življenja bor okuje
Terdo serce terši kar.

Alj kot od zefira vdarjene mično
Strune eólske zapojejo lično,
Ženi se vsmiljena duša zbudí.
V persi jo zbôde podoba težave,
Serce ji dvigajo misli poprave,
Rosa nebeška v očeh se bleši.

Ojstro med možmí kraljuje
Mesto pravde sile dlan,
Z golim mečem Scit pričuje,
Urno vsužen je Perzán.