očitna zmaga keršanske pokornosti na silo sirove kreposti in nad samovoljnostjo človeškiga serca, ktera je hujši od popisaniga drakona, kér samovoljnosti nepokoren duh
.........živo v dušo piči,
Prepir zbudi, pogin prisiči,
Ter svetu v sleme, uma gluh,
Požara baklo drzno utakne.
Kaj se valí, kaj ljudstvo vrè
Hrumé po dolzih stegnjah tje?
Alj je požár v ozidju Roda?
Vse skup letí pohlepno zgoda.
Na konju zrêm visociga
V derhalu konjka viteza,
Za njim privlečejo, o čudo!
Zveri neznane strašno grudo,
Podobe zdi se divji zmaj,
Z gortancam grozniga stežaja.
Stermé pogleda ljudstvo zdaj
Na viteza, in zdaj na zmaja.
In tisučerno glas doní;
To je drakon! poglejte vsi,
Ko nam je čede z varhi davil;
Ta vitez mu je rabo vstavil!
Veliko druzih je pred njim
Se v bor podalo z besam tim,
Nobeniga nazaj ni bilo;
Junaku takim gré plačilo!
In k samostanu truma spè,
Kér Svetivanoreda ude,
Špitalne sluge, mojster je
V sodiše združil brez omude.
In mojstru žlahtnimu junak
Ponižno se približa jak;
Za njim pritisne ljud kričáje
Shodiša krog napolnováje.
In un začnè in rêče prost:
"Sim spolnil vitežko dolžnost!
Dežele strah in kvar, pozôja,
Je vbila hrabra desna moja.
Slobodna pot je zanaprej,
Pastir na pašo žêni čede,
Po skalostezi romar zdej
K svetišu brez bojezni grede".
