Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/67

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


dali. Sto let poznej je tedajni véliki mojster — takó so se poglavarji tega reda imenovali — Raimond du Puy, rečeni namembi še vojskovanje proti krivoverstvu perložil, in takó pobožno mniško bratovšino v red vitežki premenil. Pokoršina, čistost, revnost in bramba keršanske vere so udam bile glavne dolžnosti. Takrat se je vidilo, de so slavne osobe visoke grofovske in knežke rodovine danes armadi pobožnih, serčnih, velikodušnih vojšakov krepko v blesku vojvodske oblasti zapovedavale, in jutro v bolehnici umerjočimu beraču noč in dan po hlapčevo marljivo služile. Vitezi tega reda so ob času mira dolge černe plajše z belimi, osmerovoglatimi križi na persih leve strani nosili, in v sredi večiga drugi manjši križ iz Čistega zlatu, imeli. Ob času vojske so jih rudeči pasi in zlati križi kinčili. Ta križ je bil velika čast za viteza rečeniga reda, in obsojenje, de je kdo izmed njih tega nevreden postal, je bila nar veči, nar hujši pokora ali kazen. Sčasama je red grozno obogatel, je svoje velike vojaške trume, silne vojne barke, lastne dežele imel, krivovercam, posebno Saracenam in Turkam veliko opraviti dal, po junaštvu in edinosti pa sto in sto let hrabro v bitvah zmagoval. Leta 1309 se je na Rodski otok (Rhodos) blizo Azijanskiga brega preselil in tam 200 let junaško gospodaril. Iz te dobe je prigodba naše pesmi.

Pripetila se je v letih 1323 do 1346, kér je Helion de Villeneuve véliki mojster Svetivanoreda bil. Junaku naše pesmi se je reklo Dieudonné de Gozon. Bil je rojen Francoz iz provencalske zemlje. Več imenitnih pisavcov je njegovo življenje in posebno prečudno prigodbo z drakonam (litvarnam) popisalo; med temi po našim znanji Bosio v svojem delu "Istoria della saera Religione e illustrissima Militia di San Giovanni", potem Vertot d' Auboeuf v svoji dogodivšini "Histoire des chevaliers hospitaliers de S. Jean de Jerusalem etc. Tom. II." Zadnje delo je v nemški jezik Niethammer (Jena 1792) prestavil, k njemu po slavnim pevcu Silerji krasen predgovor spisati dal, in ravno iz tega dela je predmet pričijoče pesmi vzet. Po tacih pričah je prigodba brez dvombe resnična. Thevenot, francozki potovavnik in pisatelj terdi v svojim potopisu, de je drakonovo glavo, ktera je na vratih samostana v Rodu pribita bila, še svoje dobe sam z lastnimi očmi vidil. Veliko veči od konjske glave, in pepelnate barve je neki bila, ter strašno, do ušés preklano žrélo, velike goste zobé, dolge ušesa, in okrogle očí imela.

Naš junak, Dieudonné de Gazon, je po ubitji drakona in po prizanesbi svojiga vladarja še dolgo živel, bogate konturije gospodaril, vélikimu mojstru prijatel in sploh namestnik bil, ter po njegovi smerti clo vladarstvo reda nastopil. Spomina vredno je, de si je v zboru volitve sam volilno besedo dal, rekoč: "Se izvolim vélikiga mojstra, kér ne poznam junaka, de bi take nevarne dobe bolje od mene redu zapovedavati zamogel". — Po smerti so mu na grobni kamen zasekati dali z latinskim napisam: Draconis extinctor — to je: drakona pokončavec.

Glavna namemba naše pesmi pa ni popisavanje drakonove smerti, ali poslavljenje našiga, sicer velike častí vredniga, viteza; ampak je le