Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/69

Alj ojstro ga pogleda knez
Rekoč: ""Ti si junak zares;
Pogum je konjku čast in slava.
In duhu tim si priča prava;
Pa pervi dolg, povej, kaj je
Vojšaku vere Kristove,
Ki križa znak na persi vzame?""
Vse krog o tem bledeti jame.
Dostojno un v odgovor da.
Oblije barva ga sramljiva:
"Pokoršina dolžnost je ta,
Po kteri križa vreden biva".

""In to — pristavi mojster — ti
Do žive kite ranil si,
V prepir zabranjen po postavi
Si se podal po lastni glavi."" —
"Gospod, nej vse ti prej povem,
Un reče, — sodi me potem,
Kér pično spolniti povelje
Sim mislil in naroda želje.
Jez brez premislika v pomor
S pošastjo divjo nisim planil;
Umetno prigotovljen bor
Je v bitvi zmago mi nakanil.

"Vojšakov reda tega pet,
Pobožnosti in vere cvet,
Je že poguma žertva bilo,
Tedaj zabranil si borilo.
Alj meni gradita život
Nevolje ost, in svaj pohot,
Clo v sanjah polnočí pokojne
Opazim se v sopehu vojne;
In kér o zori juterní
Nadloge nove razodenem,
Me britka žalost obletí,
In bor z drakonam urno sklenem."

"In sam pri sebi mislim tak:
Junaštva kaj je kras in znak?
Kaj so storile hrabre glave,
Ko v pesmih so predmet poslave,
Ko jih je med bogove clo
Paganstvo slepo dvignulo?
Očistile so divje spake
V prederzni skusbi zemlje zrake,
Z leonam se podale v boj,