Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/326

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


Ker bogatin, ki skusi vse brez mere,
Kar zemlja dá, kar lepo, sladko je,
Ne upa več, se ne bojí overe,
Nič ne želí, že znano mu je vse,
In tam — — je mračno, brez zastave ktere,
Bo res, da, da! — toda gotovo ne,
Šest tisoč let jih tje osoda kliče,
Ni bilo še nazaj nedvomne priče.

Nesrečni pak — on upa konc nadloge,
Se v sanjah zdi mu prenapetih smrt,
Ki reši ga očitno reve mnoge,
Da mu zaprè le raja plodni vrt,
Ker ravno jutro stopil bi na noge,
Dobil kar dans mu brani sreče črt,
Pa jutro že bi nič ga ne žalilo,
Se ve, da jutro — vse drugač bi bilo.

O mila zarja juternega dneva,
Ti bila bi začela prvi dan,
V katerem ga nesreča ne zadeva,
Ki vidno bi v tolažbo bil poslan,
Da zadni čas dobrotno ga ogreva
Za prejšni mraz in bol skelečih ran,
In srečo to, ta sladki časek zlati
Gre grda smrt nemilo mu razdjati!

V zaton gre sonce, žgale so me rane,
Privezan še na konja tam ležim,
Enako res obema nakovane
Osode so, obupno govorim,
Očesa z mračno mreno so obdane,
Ki dvigati jih kviško zdaj želim,
Med sabo pak in soncem, ki se niža,
Zapazim, da se roj gavranov bliža.

Da zdiševa, ti čakajo nevoljno,
Jih gnal je glad al žretja le pohot,
Gledaje naj se sučejo okoljno,
In zmiraj bolj se bližajo povsot,
Nekter mi skor teló utisne bolno,
Zbudivši me nekoljko iz omot,
Bi bil prijel ga za perute kmalo,
Ko bi močí mi bilo kaj ostalo.

Pa rahli mah z medlevo roko trudno,
Pod mano peska komaj znatni škrip,
Al suhega iz grla glasje čudno,