Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/325

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


Vršijo na desno, na levo natrag,
Se bližajo ter zavrtijo ko dih,
Al juga na spomlad ojačeni pih.
Voditelj pa bil jim je črn velikan,
Vladar se je zdelo da bo za ta dan,
Ni bilo zagledati belih mu dlak
Na poltu ne dveh, ki je grmu enak.
Restajo, se penijo, skakajo zlo,
Potem se obrnejo — v hosto je šlo,
Splašeno po mojem pogledu nazaj. —
Zdihaje ostanem obupno sedaj
Privezan na mrtvega konja tam,
Ki ude razteza pod mano — — sam!
Vezila olajšati trudim se še,
Razvitje biló nemogoče mi je,
In tako leživa v zelenju trat,
Na mrtvemu drugi, ki smrti je svat;
Podoba ni bila, da moje okó
Večerno še zarjo zagledalo bo.

III.

Od jutra tak večernega do mira
Trpim britkost m muke žarnih ran,
Le toljko živ, da se pogled ozira,
Kak pojde mi v zaton posledni dan,
Občutkov svest si tužnega prepira,
Ki zadnič dá nemaranje mi v bran
Za vse, kar tù, kar tam grozí očito,
Za vse, kar je v prihodnem času skrito.

Nemaranje za smrt in kar ji sledi,
Tem bolji, čem poprej objet' se dá,
Pa vendar tak človeškemu pogledi
Ko skrita past izdaje zoperna,
Želena včasi homatije v sredi,
Iskana clo z rokama lastnima,
Pa zmirej pusta, britka, temna, čudna,
V največji tud nesreči vsem ostudna.

Osup le to je: sin veselja, slasti,
Ki vžival je brez mere vso sladkost,
Lepot objem, nasitje vsake strasti,
Zlatá dovolj, in druzega zadost,
Pokojno vmrje v prirojeni vlasti,
Pokojniši ko revež kak priprost,
Ki pridobí po svojih le nadloge,
Trpljenje, skrb, in scer zapredke mnoge.