Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/327

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


Podobno glasu kakor stisku tip,
Ga prepodí iz vida v deljo studno
Široke te planjave mi na hip,
In strah njegov preplaši vse gavrane,
O meni da nijeden ne ostane.

Zdaj omedlim. — Posledne sanje bile
Od zvezdice so nekaj daljne preč,
Ki bolj al manj se bliža iz gomile
Svečav enacih, ne razločnih več,
Ter ko da bi spoznanja se vrnile,
Pa grenke, britke, ostre kakor meč,
Občutki vsi prisrčnih žil so taki,
Žrjavci plavža silnega enaki.

Potem se zdi, smrtna ura bije,
Izdih posledni sili dá iz prs,
Grgranje votlo grlu se izvije,
Se tresem kot ob vetru šibki trs,
Ledeni krč po žilah se razlije,
Prešine mi možgane bliska brs —
Na to pojem — izdih težak in malej —
Strupen ubod — potem ničesar dalej!

Dovršeno omamljenje, ki sledi,
Ne pripusti mi mere časa zdaj,
Posluha ni, zaprti so pogledi,
Po kaplicah se vrne čut nazaj,
Zatorej dôb število Bog le vedi,
V katerih me morí ta strašni kraj,
So bile ure, al so bili dnevi,
Kdo to presodi v tak obupni revi?

Se prebudim. — Kaj to? Me strah preneha? —
De gledam, zdi se, lice mlado tam?
In to nad mano — je to bajte streha?
To izbica, pokoja mirni hram?
Za toliko trpinčenja uteha?
Obupa konc, pomirja sladki znam?
In tista tam prijazna dva očesa
Se svetita iz živega telesa?

Sedaj zatisnem svoji jaz na novo
Dvomivši ples da strašni je končan,
Da spasenje v resnici je gotovo,
In upa mi napoči slajši dan,
Deklè prijazno, lepo, tenko ovo,
Mi blizo tam sedí na levo stran,