Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/322

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


Spoznanje se vrne. — Kje bil sem? — Le mraz,
Otrpnjenje, zmota! — Pa žile tičas
Polagoma bíti začnejo mi spet,
Otaja nečutja okorni se led,
Bolest so le ena ožuljenja mrež,
Pretaka se kri, pa počasi ko srež.
Kak' zmedeni glas mi zadene posluh,
Še srce se giblje, vir misli je suh,
Oko je le gledalo, vidilo ne,
Kot kjer se z debelimi stekli zapré.

Zdaj slišim šumenje valovja okrog,
Nad nama pa vidim razjasnjen oblok
Blišečega zvezdja. Prevara to ni!
Divjak po divjejšemu toku šumí.
Ponosne te reke razpenjena moč
Bobni na široko v ohlajeno noč,
Midva pa v sredini plavaje ji vprek
K okrožju tje tujem ne vadnih oblek.

Iz votlih me sanj to kopanje zbudí,
Okrepi nekoljko života močí,
Ki tako po stiskih otrpnjen je bil,
Da zadnič je gibljej mu vsaki grenil.
Plavun siloviti premaga širok
Ta prostor valovja, kipeči ves tok,
Poganja naprej se ko krepki veslar,
Ne zmenši se truda in druzih ne tar.

Pristana pa malo radujem se plah,
Za mano je temno, pred mano je strah,
Obupanje, groza, zapletki, trepet,
Nedvomno v čeljustje pogina zalet.
Kak dolgo, al koliko dni in nočí
Me v stiskah enacih nadloga morí,
Ne vem vam povedati; komaj mi je
V spominu, sem dihal te dôbe al ne.

Z razkuštrano dlako, iz grive cedeč,
Omamljenih beder, soparjenih pleč,
Divjak na obrežje strmeče se spnè,
S krepostjo posledno, ki v žilah mu je,
In gori sva! — Proste planjave okraj
V temoti ponočni pred nama je zdaj,
Širok neizmerno, ko včasih prepad
Se v sanjah zagleda, ki nima ograd,
Ne konca ne kraja, kar smotri okó