Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/321

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


Sem silnega slapa bil burni šumaj,
Oslabil pa bil sem občutje to
Poprej ko je tanjši spoznanje prišlo.
Zdaj trle so jeza me, misli bolest,
Da dregne naklomba me vražniku v pest,
Sramota, ter lakota, tuge obraz,
Kar scer mi navleče ta strašni čas.
Sem roda mladika, ki vreli mu sok
Razpenjen po žilah pretaka se tok,
Skrbljivi čuvaj prirojenih oblik,
Ko kača rožljavka pripravljen za vpik.
Ni čuda, da vejo oguljeno tak
Razdjati grozil je primerljej enak.
Pod mano se ziblje, nad mano vrtí,
Sem bal se, da zdaj zdaj mi s hrbta zdrčí,
Odrtega pak me verige držé.
Možgane so težke, mi peša srcé,
Le malo še bije, potem pa ne več.
Obok je oblačen z nevihto grozeč,
Drevesa se zibajo sèm ter tjè
V napotje ko da bi pijane bilé.
Zdaj naglo prešine očesni zatisk
Nenadoma mnogo zakrivljen mi blisk.
Ki v smerti dovrsi življenja tečaj,
On hujši ne vmrje, ko jaz sem tedaj.
Nekoliko vendar se kmalo potem
Okrutnega stanja na novo zavem,
Da čutim, ko pride al mine mi noč,
Bedeti se trudim, pa bilo ni moč,
Občutki so zdeli se štrene mi zmot,
Jaz v igri valovja privezan na hlod,
Ki zdaj me viharno v globino drví,
Potem obrnivši se kviško vrší,
In vrže, divjaje iz dna globočin,
Na brege odljudne me pustih ledin.
Dvomljivo življenje mi zdelo se je,
Kot kadar dremota očesa zaprè,
Vročina razpali kipečo nam krí,
Ter slika za sliko prispè in beží.
Pa kmalo prešló je, strašilo ni zlo,
Nasledno bledenje je hujši biló.
Premislik bi bil mi neskončno težák,
Da treši še enkrat primerljej me tak,
In vendar bojim se, da bodemo žrt
Še hujšega prej ko objamemo smrt.
Se zgodi tedaj! — saj gledal sem ji
Velikrat, posebno pa danes v očí. —