Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/320

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


Premagati tuge in straha britkost.
Od mraza so rane mi skrčile se.
Vezila pa pada ohranile me. —

Ko veter po listju vršiva naprej,
Volkovi za nama ostanejo zdej;
Ponoči sem slišal jih blizo — da! tik,
Sem vidil različne negudnih oblik,
S počasnim kolopom, ki lovci in psi
Zmagljivi mu niso, za nama so šli,
In kamor obrneva, tam so že zad,
Ne jenjajo, dan ko napoči se mlad;
Jih vidim ne dalej ko seženja dva
Nenehoma paziti kraja obá,
Ponoči nedvomno iz mraka in tmin
Tatinsko šumenje sem slišal stopin.
Kak želel tedaj sem si kopje al meč,
Poginuti, ako ni spasenja več,
Saj žrtva umreti junaških osod,
Razdjaje v pobitvi ta vražni zarod. —

Ko dirjati bil brzonog je začel,
Sem upal namen, da bo zadnič dospel,
Umirilo tako mi strašno se zlo,
Otetba polagoma prišla da bo;
Pa zgodbe dozdajne, primerleji skup
So bile le groza, le strah in obup;
Vse nade, tolažbe, vse bile so preč,
Na spasenje misel mi prišla ni več.
Moj konj je ko jelen, planine strel,
Po rodu že bil je utrjen océl.
Hitrejši ne zgine snežinka raz hiš,
Ob času metenja, ko prime jo piš,
Ker puha in praha omamljen selan
Pobegne v obstenja domačega bran,
Kot on čez ovinke s hitrino perut
Divjal je srdito in hujši ko ljut;
Razjezen ko včasih nebrzdan fantin,
Ker ravno ne steče, kar sili zlobin —
Al — ta če je plitva — ko jezik hrupeč
Razkačene babe, ko pije preveč.

Za nama je gozd, popoldan, in zrak,
Čeravno o kresu, pozimskim enak;
Morda mi je tekla studena le krí,
Ker muka velika pregorko shladí;
Bil nisem takrat, kar je viditi zdaj,