Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/319

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


Z obličja in čela mi mrzli se pot,
Poln srda in gnjeva in divjih planot
Vrší moj nosivec le dalej ko blisk,
Ne čuti vezíl, se ne meni otisk.
Je zdelo se včasih ovirku da vprek
Bi moral pomanjšati jaderni tek,
Pa ljuti kreposti ni bilo ovír,
Da visim na njemu neznatni pezdir;
Timveč mu je bila podbuja, nagon,
In sleherna skusba znebiti se spon,
Al zlajšati tisk povezila pretrd,
Mu množi le grozo, plahoto in srd;
Le rahli še glasek izvije mi se,
Ko da bi ga švignul, naprej se spnè,
Zapazi, bi rekel, šumenje las,
In skoči, ko da bi gromelo na glas.
Že moči vezila tekoča mi krí,
Ojstrost ko njihova iz žil mi stiší,
Tud žeja me hoče zadušiti kar,
Ki peče po grlu ko živi me žar.

Se bližava gozdu, že v njemu sva —
Širjave je, da se prezreti ne dá,
Z drevesi tak močnimi kinčen je bil,
Da silni vihar jim ni vrha zavil,
Ki tuli Severje iz golih pustin
In hraste stoletne razcepi ko klin;
Pa redki so bili, gostejši je zid
Grmovja med njimi, trniša, robid,
Pomladni v lepoti še živih peres,
Dokler ne zadene jesenski jih ples,
Morivno ki brstje rastlik poteptá,
Neživo rumenkasto barvo mu dá.
Da kakor na mrtvih sosedena krí
Po boju bezupno na njemu leží.
In dolga ledena pozimska noč
Zmagljivo prostira ostudno moč,
Tak silno da orla utrjen zobak
Omaga kljuvaje pokrovček enak.
Pustota je bila grmovja, trniš,
Drevesa le sèm ter tje z vejami vskriž,
Smereke temotne, al hojke, al hrast,
Pa k sreči vse redko nastavljeno v past,
Prihodnosti moje izid bi se bil
Scer mnogo drugači, grenejši zavil.
Med vejami bilo prostora dovolj,
Da niso me trle, mudile nikolj,
In tak mi ostane potrebna krepost,