Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/323

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


Oroženo, ko bi z gledalom biló.
Bledeče maroge le sèm ter tjè,
Zelenje otožno je vidilo se,
Kak dob, al orešje, kak brdič obrit,
Ko lune pokaže na desni se svit.
Ničesar kar bilo je viditi tù,
Najmanjšega ni razodelo sledú
Človeškega bitja, ne sela, ne hiš,
Celó ne iz delje svetilnice bliš,
Nikakega znamnja zagledati ni,
Da v temu okrožju narava živí,
Vsak vešni prikazek oddaljen je bil,
Ki bil bi se nagega konj'ka šalil.
V tej vihri bi bila prevara mi ta,
Če ravno spoznana, ugodna bilá,
Ker bil bi po taki opomnil se saj
Življenja navadnega selskih ograj.

Tak, tavava dalje — upehan, ugnan
Moj konj je, divjosti požár je končan,
Ovenjen'mu listu enako sedej
Razpenjen počasno se maja naprej,
Triletna deklina peljala bi ga
Zdaj bila, kjerkoli bi bila hotla.
Pa to mi ničesa koristilo ni,
Tolažbe v obupu mi to ne delí,
Ker zvezan sem bil; pa tudi ves prost
Zedinil ne bil bi potrebnih krepost.
Z upiranjem medlim se trudim sicer
Vezila olajšati trdih over,
Pa prazno je bilo poskušanje,
Le hujši so ude mi stiskale,
Odjenjam priprostemu delu tedaj,
Trpljenja da sam ne naganjam si saj.
Tak dir vrtoglavi dovršen se zdi,
Čeravno namemba dosežena ni.

V iztoku naznani se sonca žar,
Počasno vrtí se mu lep kolobar —
Sem upal hitrejši megleno siv,
Da zrak se premenul mi v svit bo živ,
Pa težko, okorno se suče naprej,
Naposled premaga razločno sedej
Svitloba in zvezdice tak otemní,
Da dalje nijedne zapaziti ni,
Ter oživljajoči edini ta svit
Vsakter'mu je bitju na zemlji očit.