Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/313

Potrte ne poguma, ne močí,
Drugač bi zdaj ne pravil tù zabavno
Prigodbe stare v senci dobovi,
Kjer mojega ležiša strehe zračne
Brez luči zvezd nebesa so oblačne.

Terezije obraz, život, postava —
Da med menoj in drevom, zdi mi se,
Taistim tam po zraku svitla plava,
Tak močna je spomina sila še,
Pa dana ni besede mi veljava,
Dopisati, kak lepa bila je,
Popolnoma krasota vsa iztočna,
Kot zdela jih poljaška kri mogočna.

Čerkaško bistre je očí imela,
Ko zdaj nebó nad nami črne tak,
Velike, jasne, v njih nje duša cela,
Kreposti sveste si, gotovih zmag,
Iz punčice pa blagost je blišela,
Kot lune svit skoz nočno črn oblak,
Milota vse, pol upanje želječe,
Tirjavd, pol prirode hrepeneče.

Kot mučenik, izdihajoč na koli,
Obrača na nebesa še okó,
Ko da bi smrt mu bila ta po volji,
Predsladje dik nadzemeljskih celó,
Tak' nje pogled sočutje prosi, moli,
Če rahlo ne, ga siloma dobó;
Obličje, vrat, kar scer je še očito,
V miloto zgolj je bilo vse zavito.

Kaj treba več? Sem ljubil jo, in marno,
Presrčno še jo ljubim dans ta dan,
In kakor sem, tak' ljubim zlo in žarno.
Brez mere vse, oviri vsaki v bran,
Clo v srdu čutim še ljubezen parno,
Od nje do zdaj, do starosti peljan,
V spominu bivših, upu pridših časov,
Dospel sem tak' do dôbe zdajnih glasov.

Zdihaval sem, sem gledal strmo-milo.
Gospá molčí, nje gled pové mi vse, —
Dovolj je glasov, znamenj je obilo,
Sploh slišanih, razjasnjenih še ne,
Netil osrčja, ki z veliko silo
Pršé iz žara žile srčnice,