Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/312

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


Zateleban pa bil je v zlato tako,
In rodovine svoje pergamen,
Da zapeljan po zmoti, v kteri jako
Se abote in praznih vidi tenj,
Je ceno teh za svojo vzel opako,
Za vrednosti osebne slavni plen,
Pri ženi pak koristi to mu malo,
Kar se nam bo očitniši skazalo.

Ker ona je drugač o tem sodila,
Od njega mlajši godov trideset,
Je dan na dan dolžnost ji bolj grenila,
In žal je bil zakonski ji obét,
Je upala, po snagi se solzila,
Zlo bala se sramote, druzih štet,
Scer sukala ob uri šal in plesa
Marljivo po mladenčih krog očesa.

Je čakala, kot vidi se navadno,
Prigodbe le, ki staja sčasoma
Najstudniši osrčja zimo hladno,
Da z gizdo preskrbí zaročnika,
Ki je v ta raj potem kazalo sladno
Mnogteremu preplašnega srcá,
S katero pak se tisti malo hvali,
Ki so mu jo po vsi pravici dali.

Mladika bil sem vrla jaz te dôbe,
Ni bilo ga, da bil bi me dospel,
Ne žlahtnika, in druge ne blišobe
Gotovo stop sem prvi vsem prevzel,
Krepák in čvrst, omikane podobe,
Obraza mlad in lep, izvit, vesel,
Ne kakor zdaj, nakrišpan, temnogleden,
Prijaznosti lepôt le malo vreden.

Ob kratkem: bil takrat sem vès drugači,
Ker skrb in boj, posebno časa tek,
Mi zgreni dušo in mi čêlo spači;
Vseh, ki so me poznali tisti vek,
Prej ko me vreme starosti potlači,
Kdo bi spoznal današni dan me nek?
Trdite jim: To strela je nekdanja!
Porečejo: Kaj še? Se mu le sanja!

Scer se je to premenulo že davno,
Prej ko mi čas oglodal je kostí.
Pa leta mi, saj veste, niso ravno