Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/314

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


Rodivši duš razumenje tak' novo,
Kot iskreno, dostojna, in gotovo.

Trpeče to vezila dá in skrite,
Ki vižajo, ne vedši kdaj, ne kam,
Na skrivnem, kot električne so kite,
Palivni tje po lastnih potih plam.
Sem žaloval, očí imel zalite,
Pa vendar bil je vedno za petam',
Dokler ji nisem zbudil misli za-me,
Občutke vse po vrsti speljal name.

Sva shajala potem se bolj pogosto;
Ugodne so prilike, kraj in čas,
Enkrat že mislim razodet' se prosto,
Šeptaje pak mi vmrje plahi glas;
Potem so igre, znane vsem zadosto,
Enacih ker so društev splošni pas,
Zabave le, vse prazno in neslano,
V potrato ur in pameti skovano.

Ob igri tej — imé se mi ne zbudi —
Sem zraven nje, le po naklombi kar,
Ki ravno tak sem jo pozabil tudi;
Ni bilo mi ne zgub ne prida mar,
Vesel, da me o njej primerljej mudi,
Ki vès ji je posvetjen srca žar;
Marljivi straži pazil sem enako,
Da pazile, Bog daj, bi naše tako.

Je bila vsa — zares, ne le se zdela —
Zamišljena in brez deležnosti,
Ne žalostna, ne skrbna, ne vesela,
Naj zmaga, al naj v igri kaj zgubí,
Metati le je listeke hitela,
Očitno, da jo druga reč morí,
In ne igravcu ponavadne želje,
Da bi petic ji kupček dal veselje.

Nenadoma ko nagli blisk zasveti
Mi v glavi zdaj prepričba radostna,
V obnašanju da takem razodeti
Je nekaj, kar obupati ne dá;
Ob enem se v besedah čuti vneti
Razvijejo, ne ravno stikoma,
Zgovornost ni v žlabranju se spoznala,
Veljalo je — da me je poslušala.