Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/307

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


To napeljá posebno zarod mladi,

Da rad objame najdeno drugod,
In tako v tej štirdesetletni dobi
Premenjeno je bilo vse povsod.

Epimenid sedaj se v svojem grobi
Predrami ter — obrne se domú;
Pa kaj je to? — on stari zvest milobi

Navadnih krajev iše — ni jih tù!
Popraša kaj, zdi prašanim se smešno,
Nekdajnih vad in mnenja ni sledú,

Je vse drugač, pozabljeno poprešno.
Sedanje pak je njemu nova stvar;
Kar vidi, zdi se abotno al grešno,

Ne vgane več, kaj je soseski mar,
Ob kratkem: Sin pretekliga je časa,
Tekoči za-nj nerazumljiv je kar. —

Tak je z menoj — pa ne v pregledu krasa -
V obziru le na spanja dolgi tek,
V obziru na premembe vad in glasa,

Ki nakopiči jih ta pusti vek,
Ne meni le, občinsko vse okrogo,
Kdo rajnih bi spoznal Slovenjo nek? —

Če kdo tedaj — ne bo jih, djal bi, mnogo —
Te stike bral, al brati slišal bo,
Naj gré nazaj, prijazno v srcu slogo,

Teh dvajset let; tam je korén za to.
Takrat smo vsi enako še pisali,
Je manj besed ko misli mar biló,

Smo terna v perst, ne črke v trn se bali,
Če kaki grm ni vs po volji bil,
Smo vlke v njem, ne tičic preganjáli.

Tak nam je čas kaj malega rodil,
Ne da bi za-se tù ali tam slovelo,
Al da od nas bi kdo se kaj učil,

Veljavo le pepela da b' imelo,
Ki včasih njivi ploda mnogo dá.
In tak izid želí sledeče delo,

Bog daj, Bog daj, da bi doseglo ga! —


I.

Je bilo dneva po pultavski bitvi,
Kjer Svenje kralja sreča zapustí,
Razdjana vsa po ojstri bojni britvi
Na vseh platéh vojaštva množ leží;
Krepost in up v okrutni krvolitvi
Nezvesta kot ostale vse močí,