Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/306

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


On jim pové, v čim so se pregrešili,

Katerih krivd in uzrokov so plen,
In kakošna za greh je tak pokora,
Da se pokrajša šibanja namen,

In boljega nastopi časa zora.
Storili so, kar reče slavni mož,
In čuti koj se njih bogov podpora;

Protivnika pobegne vražna množ,
Pojenjajo bolezni, strah in kuga,
Zapazi cvet se kmalo upnih rož.

Premeni se v veselje občna tuga,
Ko sreče blesk se verne vidno tak,
Naj bo gospod, al kmet, al prost, al sluga,

Raduje se premembe sladke vsak,
Ter sklenejo darilo dati zlato
Dobrotniku v zahvale tehtni znak.

On reče jim: To meni je le blato,
Z enakim jaz telesa ne težim,
Darujte mi, in plačan sem bogato,

V spomin na vas edino to želim,
Iz olike Minervi posvečene,
Spoštlivo ko sedaj pod njo stojim,

Le drobni brsteč vej'ce mlade ene!
Mu dajo ga; on gre vesel domú
In varje brst ko znak visoke cene.

Prigodba ta ni bila glavna tù,
Sem jo povedal, da moža poznamo;
Zdaj več ne bom pravlici vil sledú.

Nekdaj ta mož podá se v neko jamo
Idajske gore severne platí,
Skrivnosti višje premišljuje tamo,

V zamaknenje se bolj in bolj topí,
Pozabi svet, na svoje vse pozabi,
Poslednoma zadremlje in zaspí. —

Življenja čut čedalje bolj oslabi,
Naslonjen tam, ko da bi mrtev bil,
Roké, nogé in glave več ne rabi,

Kerví se tok po žilah ni cedil.
Tak prvi, dragi, tretji dan mu steče,
Je tedna konc, je mesec se vršil;

Končano leto, drugo stati neče,
On spí in spí, ne čuti bega let,
Ne vtrudi ram, mu ne otrpne pleče.

Tak zmir naprej do godin štirdeset. —
Med tem je šlo vse drago po navadi,
Po malem se premeni grški svet,

Domáčijo na njem se tujci radi,
Tedaj je bil obilniši prihod;