Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/289

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Stran je bila lektorirana

Tak de daleko proč od svojih prijateljev gnan bil,
Samši na Kos, na otok. Kronid, se zbudivši, razbiva,
Krogoma boge derví — posebno pa mene iskal je! —
Ak bi uhvatil me bil, ne bil bi poginu utekel.
Noč le otela me je, ki ljudstva i boge premaga,
Skrivši mi varno v naroč; Kronidu se vstavi togota,
Tmine je bal se preveč, nočí ni užaliti hotel;
Ti pa velevaš mi spet, motati se v slično napako!

Odgovorí mu na to ponosno gledavna Junona:
Morfej, zakaj prebudiš opombe si take v oserčju?
Misliš de tako Kronid podpira Trojance v ti vojski,
Kakor upaljen je bil za svojiga sina Herakla?
Skleni, in dvigni se koj! bom dala objeti ti eno
Mojih Karitin, de bo pridružena milka ti vedno,
Morde Pasítejo clo, ki davno želiš jo objeti.
Morfej, obljube vesel, ji reče živahniga upa:
Dobro! prisezi mi to grozivni pri vodi stigejski,
Z roko desnico se tal gojivne te zemlje dotikaj,
Levo pomakaj o tem pomorsko v mokrino šumečo,
Priče de bodejo vsi v okrogu Kronida bogovi:
De mi nakloniš objem Karitin gotovo mi ene,
Mile Pasiteje clo, po kteri že dolgo zdihujem.

Reče; uboga ta hip Junona ga limbaroramna,
Terjanju sličen je rot; po redu zakliče bogove,
Tartara v tmini ki so, z imenam Titani vesolnim.
Kakor izveršila je, uterdila slova s prisego,
Hitro zapustita kraj v oblake debele zavita,
Mimo otokov naprej, tak jaderno spešita dalej.
Gora Idajska je tu, zverjadi vodenčno domovje,
Stopita v Lekton, potem po suhim obrežju je hoja;
Gojzdi košatih dreves treptajo pod nogama Here.

Morfej ustavi se tam, Kronid ne zapazi lazivca,
Jelki ob verhu sedí, ki gore nar višja je bila,
Kviško moleča v sopar obnebja košate mladike,
Gosto v berstovje zavit se vidu gledečiga skriva;
Tici samotni enak, ponočno ki hribe pretuli,
Halkis jo zove Olimp, ljudem pa za čuka je znana.

Hera okretnih stopin Gargarsko višavo dohiti,
Tam jo zagleda Kronid, gromečimu nebu velitelj.
Ker jo osupnjen zazrè, pohot mu previhra vse ude,
Tistimu sličen ko sta se pervič objemši družila
Postlji v ljubezni nekdaj, brez vedenja staršev na tihim.
Urno ji stopi nasprot, besede te krilate rekši: