Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/139

Kdo moti pa v samotnim stanju
Jetnika zdaj o polnoči?
Molčé se bliža; tiho stopa, —
Iz sanj zbudí se Rus nakrat,
Skor misli svest si ni, in sopa,
Divico zrè pred sabo stat.
On gleda, tuhta — — to je zmota!
Za bitje vzeti to, — ne gré,
Prikazen je, dozdev, praznota,
Predrami se in zgine žé. —

Divica rahlo se približa,
Visoko de telesa rast
Pomanjša, se nekoljko zniža,
Skudelice podá mu slast.
On pa jedila kar ne vidi,
Posluša le besede glas,
Ne misli, kaj telesu pridi,
Zagledan ves je v nje obraz.
Jezika scer še ne razumi,
Pa njeni gled in lica žar
Svedočite, de kar ne sumi,
Deklé je vse njegova stvar.

Se zdi, de mu pogled veleva:
"Oživi!" in poprešna moč
Se v udih koj mu razodeva,
Ter dvigne se jo vbogajoč.
Pokornik volje teko mile
On kupico izprazni clo,
Življenja čuti čverste sile
De v jedru duše mu zavró.
Potem nasloni težko glavo
Na merzli kamen tužno spet,
Pa vnovo zmer okó berlavo
Do deklice namerja sled.

Deklina tiho, brez besedi,
Jetniku tak sedí nasprot,
Ko bi htela, o pogledi
Oprosti on de se plahot.
Zdihaje včasih kaj izreče,
In kaže de je v sercu bol,
Solzá potok o tim ji steče,
In mik je vsa, sočutje zgol.

Za dnemi tak so tekli dnevi,
Previdno v spone zakovan,