Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/138

Ko zgrabi časa burni tok
Začeto, nježno še, življenje,
Potegne mu razcvet iz rok;
De vgasne up, tolaž, veselje,
Kar scer mu slast al drago je,
On clo prememb na bolji želje
Globoko v serca hram zaprè.

Poznal je svet in zle namene
Lizunov in kovarnikov,
Prijatle brez vestí in cene,
Ljubezni sanj clo negotov;
Spoznal kovarne je napade,
Pretehtal bliš krivic, praznot,
Dvoranskih besedí oslade
Je slišal. žalibog, povsot.
Odstopnik sveta, drug prirode,
Zapustil je domovje zdaj,
Z veselim upanjem svobode
Obernil se v neznani kraj.
Pa vsim je konc! — Ni ga na sveti
Zapaziti več upanja;
Clo vi, tolažbe zadni cveti
Ste vsahnuli, izdali ga!
Jetnik je on! — Z glavó na kamen
Prignut želí, de vgasnul bi,
Ko dneva svit življenja plamen,
In prišla noč mu večnosti.

Že merkne sonce za gorami,
Potihne v hosti kôscev hrup,
Primahajo domú s kosami
Leskečmi vsi Čečenci skup.
Vse oživí po bornih hišah,
Unetijo se ognji rah,
Zavrejo piskn po ognjišah,
Potem je vžito vse na mah.
Polagoma šumot odjenja,
Zavito v mir je selo vse,
Vesolniga počitka tenja
V okrogu zdaj razpeta je.
Iz gorskih rup v omračnim blesku
Šumi navzdol peneč potok,
Bregovja verh, soseden tresku,
Stermí v oblak, še čez visok.

Cel Kavkazus je v sladkim spanju,
Le lune svit na nebu bdi;