Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/137

Razjasniti se dolgo neče
Jetniku ta omotni mrak,
Poldnevno že ga sonce peče,
Na nogah je že v selu vsak;
Sedaj se mu poverne tudi
Zavedenje življenja spet,
Odleže, kar ga v sercu grudi,
Je vnovo čut nekoljko vnet.
Slabotni gled okoli suče,
In vidi nedohodnih gor
Neprezretljive snegov gruče,
S tim upanja otetbe vmor;
Za hribam hrib, za goro gora,
Od pustih spred pustejši zad,
Čerkeskih tak slobod opora,
Sovražnikov Evrope grad.

Verig de strah za hip ne zabi,
Rožljajo tje, bi djal, na pih,
In groze stisk, to čuvši, zgrabi
Ob gerlu ga, de vprè mu dih.
Ta glas mu strah ves razodene
Od pervih ur do zadnih dob,
Tolažbe cvet mu v migu zvene,
Ak misli le: Čerkeski rob!

Pri plotu ternove ograje
Tik sela vjetnik sam sedí,
V gošavi kermo nabiraje
Raztrošeni gorali vsi,
Kavkazkiga ni zreti sina,
Širjava vsa molčí pred njim,
Dolin, planot in gor višina
Razpenja se o kraju tim.
Ni viditi vasí, ne sela,
Samotnih ne v okrogu hiš,
Le jednoličnih trat dežela
Ti kaže v delji združen bliš.
Med njim se sveti cesta gladka,
Ki pelje proti severju;
To vidši se opomba sladka
Zbudí v spominih vjetniku.

Ta cesta pelje v ruske kraje
Kjer živel je mladosti dni,
Veselja čutil perve slaje,
Ljubezni perve radosti;
Pa tudi strah, skerbi, terpljenje,