Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/134

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


Peneča je šampanjka verlo tekla,
Dva pridna zmir iz buč zatike vlekla.

Kolačke je medene prigrizvala.
Po žveku najhitrejši je bilá,
O vratah je telesna straža stala,
Od glav do nog v orožje vtaknjená,
Kresavnike napete skor deržala,
Pripravljena je k bitvi bila vsa,
To vidši in de vse se ji priklanja,
On misli — to gotovo se le sanja.

Stermí, treptá, do živiga oplašen,
Nekoliko se bliža starki plah,
Blišobe pak enake ves prestrašen
Se verže nem, brez govorjenja, v prah,
Je čudež bil v okrogu scer razglašen,
Gledečiga pa vendar zmane strah:
Bog živi te, on reče ji, kraljica,
Bi rekel, zdaj dovoljna bo dušica!

Staruha pa pogledati ga neče,
Ponosno, da! ošabno se derží,
Ne gane se, besedice ne reče,
Z očesom le, nej s poka se, velí,
Dvoranov koj nekoliko priteče,
Popade ga in dvigne, zavertí,
In zdaj derčí ribar iz rame v ramo,
Kot oblička ob igri z jame v jamo.

In zunaj, koj pri pragu, so vojšaki,
Zaúšnic tam nabira važna je,
Ker niso le v pobitju vraga jaki,
So šale jim tih sort prijetne vse,
Grohót, prikor, zasmeh so bili taki,
Priličniga ni slišal nikdo še,
Derhal kričí: Boš vedel zdaj, da posla
V deržavi ni pripravniga za osla!

Vertí se čas, za tednam teden steče,
Star tihi se priskuti vlade čast,
S to aboto se več pečati neče,
Spoznavši, ta de ni življenja mast,
Spet iskati moža sopruga reče,
Poslani koj dobijo ga v oblast,
In ko pred njo stojí v dvoranov množi,
Občutke mu staruha tak razloži: