Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/135

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


Podaj se tje do ribe, jo pozdravi,
Povej ji tak, vladanje mi je všeč,
Pa kraji ti za mene niso pravi,
O čudežih oblast je moja reč,
Pomorska moč o ribah mi je v glavi,
In tvoja bo motavka mojih sreč,
Kar hotla bom, to bom ji ukazala.
Po celimu jo morju pošiljala.

Ukazu tim ribár se ne protivi,
Gotov dovolj, zastonj de bilo bi,
Pokorno se priklone babi krivi,
Na morski breg do ribice hití,
Viharja znak, oblaki črnosivi
Pokrivajo obnebja vse straní,
Na kviško se valovja spor dviguje,
Z vetrovi vred togote divje hruje.

On ribico zakliče kakor vada,
Priplava ta do brega, praša ga:
Imela kaj bi duša tvoja rada,
S čim služiti bi ti zamogla ja?
Vklonivši se nadloge tak razklada
Ji ribič zdaj, in riba sluh je vsa:
Kar več ne vem, kak bi obračal z babo,
Dovoli mi, de se pomenim s tabo.

Kak pridemo v okom enaki zlosti?
Poslušaj me, serditi se nikar!
Kratica, to sedaj ji ni zadosti,
Nad morjem clo htje biti gospodar.
In tebi, da! clo tebi, ribi prosti,
Ukazati, to je gerdobi mar,
Kar sanj bo dal, to misli vse dognati.
Po celim krog te morju pošujati.

Ničesar več na to ni riba rekla,
Nakrat okrog je obernila se,
Nevoljna vod valove z repam spekla,
Ter zginula v globino morja je,
Oterpne on, ko de bi bil iz jekla,
Kaj tacega se ni zgodilo še,
Klicaje tam po bregu samši hodi,
Na zadnje pak, de je zastonj, presodi.

On verne se merčljiv do svoje stare.
Kaj vidi zdaj? Dvoranov, grada ni,
Stražarjev ne, nič več ponosne šare,